Križ je eden od najstarejših človekovih simbolov, ki se je zaradi svoje grafične enostavnosti in univerzalnosti uveljavil že davno pred krščanstvom. Srečujemo ga od mlajše kamene dobe naprej na jamskih stenah po Evropi, kamnitih spomenikih, posodah in figuricah. Simbol križa kaže dve črti: navpično in vodoravno, ki se sekata približno na polovici. Vodoravnica pomeni horizont, oporo, ki loči nebo od zemlje. Vertikala, ki jo seka, pomeni figuro, človeka v prostoru. Če je horizontala nekaj mrtvega in statičnega, ji navpičnica daje dinamiko in življenje. Zato je znamenje križa že od nekdaj znamenje življenja. V starih kulturah pomeni tudi menjavo dneva (navpičnica) in noči (vodoravnica) in je križ tudi znamenje svetlobe.
Križ (lat. Crux) , ki ga je krščanstvo izbralo kot temeljni verski simbol, je v osnovi predstavljal napravo za mučenje sužnjev in zločincev v času antičnega Rima. Smrt Jezusa Kristusa je dala le temu nov pomen; iz znaka ponižanja in smrti je postal simbol Jezusovega vstajenja in slave. V prvih treh stoletjih krščanske vere je simbol vzbujal premočne negativne asociacije na mučilna orodja. Prvotna simbola krščanstva sta bila riba (gr. ihtis) in XP (lat. labarum) – prvi dve črki grškega imena za Kristusa – hi (χ) in ro (ρ). L. 312 naj bi rimski cesar Konstantin I. Veliki (vladal 306 – 337) pred bitko pri Milvijskem mostu doživel videnje križa na nebu in slišal glas: ”V tem znamenju boš zmagal.” in leto kasneje objavil Milanski edikt, s katerim je krščanstvo postalo uradna vera cesarstva. Križ se je v naslednjih dveh stoletjih uveljavil kot najpomembnejši in obenem najprepoznavnejši simbol krščanstva. Začeli so ga upodabljati na različnih predmetih, ga uporabljali kot osnovni tloris cerkva in kot znak moči in oblasti Cerkve.
Obeski v obliki križa so najpogosteje služili kot zaključki rožnih vencev, pektorali (lat. pectoral oz. križ na prsih) ali samostojni amuleti. Med izkopavanjem grobišča ob cerkvi sv. Petra je bilo pri skeletih najdenih skupaj več kot 70 križcev, po večini izdelanih iz brona. Največ je bilo križev s podobo Jezusa- razpel, ki varirajo v velikosti. Manjši delež pridatkov v obliki križa predstavljajo ”dvojni” križi oziroma t.i. karavake.
Karavake so dvoramni križi z izbočenimi zaključki v obliki osatovih cvetov, ki izvirajo iz mesta Caravaca de la Cruz (staro romarsko središče v Španiji). Čaščenje karavaka križa izhaja iz legende iz 13. stol. o maši duhovnika Ginezija, ki naj bi po zahtevi mohamedanskega kralja Abu Zeida daroval sveto mašo, pri pripravah pa pozabil na križ. V stiski naj bi se obrnil k Bogu, ki mu je s pomočjo angelov skozi okno poslal patriarhov križ iz Jeruzalema. Abu Zeid naj bi se zaradi čudeža spreobrnil. Čaščenje karavaka križa je doseglo višek v 16. In 17. stoletju. Med ljudmi je opisani križ namreč veljal kot učinkovito zaščitno sredstvo proti neurjem, boleznim in škodljivcem.
Karavake, odkrite med raziskavami, dopuščajo domnevo, da so pokojniki tekom življenja opravili romanje v omenjeno Caravaco de la Cruz.
O avtorju
E-pošta: kozamernikt@gmail.com
Precej nerodnih sklepov je moč zasledit v tem prispevku.
Križ ni nujno krščanski simbol, temveč predvsem poganski, privzet s strani večjih krščanskih organizacij kot pomoč pri pokristjanjevanju. S Kristusom ni imel prav nobenega opravka (razen poznih “mitiloških” upodobitev), saj ni znano niti, če so ga pribili na križ ali pač samo na kol z napisom (crux simplex/stauros/xylon – slednje je verjetneje). Njegovi učenci pa križa zagotovo niso uporabljali …
Preberite si zadnji razdelek v prispevku spodaj in vam bo vse jasno:
http://www.veneti.info/prispevki/categories/popular/70-origins-of-beliefsizvori-verovanj
Osebno sem mnenja, da je do tovrstnih nerodnih sklepov moč priti z nepazljivim branjem ter brez upoštevanja konteksta prispevka in njegovega namena.
V prispevku avtor uvodoma lepo razloži simboliko križa že pred krščanstvom. Resda se kasneje posveti križu kot simbolu krščanstva, saj je potrebno upoštevati kontekst objave tovrstnega prispevka. Vsekakor pa je potrebno upoštevati tudi, da gre za kratek in bolj poljuden prispevek, namenjen širši množici in ne za strokoven članek o simboliki križa skozi čas.
Najprej naj se vam zahvalim za komentar. Mislim, da je kolegica lepo povzela vašo kritiko. Prvotna raba križa kot simbola je na kratko povzeta v prvem odstavku članka; za detaljni študij je verjetno bolj primeren kakšen drugi format podajanja dejstev. Simbol sem skušal prikazati predvsem v kontekstu nedavnih raziskav na Njegoševi ulici, kjer so kot pridatki pokojnikom predstavljali prevladujočo komponento. Kar se tiče pa poznih ”mitoloških” upodobitev, se z vami povsem strinjam….v vsakem hlebcu je malo soli. Ali pač?
V popravek zgoraj navedenemu komentarju bi rad dodal, da najdbe bronastih križev na Njegoševi ulici spadajo med pogostejše najdbe in ne prevladujoče kot sem napačno navedel. Precej več je bilo namreč odkritih svetinjic (podrobneje v članku, ki obravnava omenjene artefakte). Za napako se iskreno opravičujem.
Obema: v komentarju je govora o nerodnih sklepih, ne o napakah.
Res je, da veliko enciklopedičnih virov trdi tako, kot je v prispevku nakazano, vendar pa so to le dogme, ustvarjene predvsem po meri teologov in prepisovalcev in ne raziskovalnih znanstvenikov.
Tako se mi zdi moralno, da na takšne pasti opozarjam
Jožica, čestitke ob trojini!
mi lahko poveš kaj več o prvem križu na spletni strani in koliko je vreden
Naj se vam najprej opravičim za zamudo, kar se tiče odgovora. Osebno se s tipologijo križev, odkritih med raziskavami nisem ukvarjal; vsaka trditev bi bila zgolj domneva. Vrednost artefakta predstavljajo predvsem kontekst, v katerem je bila najdba odkrita, ter posamezne specifične lastnosti predmeta (forma, struktura sestavnih členov, material,…), ki omogočajo bolj detaljno študijo in iskanje ustreznih analogij oz. primerjav. Dejanska cenovna vrednost je verjetno precej bolj odvisna npr. od vneme zbirateljev tovrstnega gradiva, ki vključujejo še preostale parametre (fizična ohranjenost, redkost predmeta, morebitna povezava s historičnimi dogodki in osebami,…).
V kolikor vas vse skupaj malce bolj zanima, vam priporočam literaturo, ki se resneje ukvarja z obravnavano temo; Darko Knez, 2010, ”Od zore do mraka. Križi iz zbirke Narodnega muzeja Slovenije”.
haha, kakšna blamaža je tale spletna stran:)
Vse, kar nas pripravi do smeha, nosi v sebi nekaj dobrega….
Tilen, zabavno je zgolj dejstvo, da se nekdo podpiše kot Urednik, čeprav to ni.. potem pa še vztraja pri venetoloških nebulozah.
V prijavno okence lahko vsak napiše naziv, ki ga želi. Naziv Urednik še ne pomeni, da je urednik te strani (vsi, ki sodelujemo tako ali drugače pri tej strani, smo prijavljeni z imenom in priimkom ali nazivom ustanove (mgml in zavod Rekultura). Zelo verjetno se naziv “Urednik” nanaša na uredništvo spletne strani Veneti.info, kamor te pripelje klik na njegovo ime pri prvem komentarju.